Drozeg pripeva polglasno, a skoraj odsotno; naslonjen z obema rokama in z brado na svojo palico, se pozibava z telesom. Nadelan je že precej, in zdi se, kakor da ga hoče časih zavesti v pijano razuzdanost; a neka skrita misel ga brzda in zavira, ga navdaja s tihim zadovoljstvom, da se mu smejejo oči veselo in prekanjeno, ko pogledava tu in tam mežikujé na hčer in.
Tona je razgreta, lica so ji rdeča in vroča od vznemirjenja; komolec na privzdignjenem kolenu, brado v dlani, zamahuje s prosto roko v suvajočih kretnjah in dopoveduje nekaj, česar ta ne more prav verjeti.