Soška kopel pred kosilom mi je omogočala, da sem bil popoldne za delo. Pri vežnih vratih me je ustavila znana gospodična, ki je pridrevila v domači obleki in vsa zmršena kakor blazna vpila: »Hitro, hitro, oče umira!« Vrnil sem se v stanovanje, ona je vpila in tulila za menoj, da so ljudje postajali na cesti in silili v hišo, meneč, da se je zgodilo pri nas kaj strašnega.