Večkrat se je dal prevideti, zadnji teden je napravil vpričo treh sosedov oporoko, zadnji dan opoldne nas je dal sklicati vse okoli postelje, nas blagoslovil in se vedrega lica posamič poslovil od nas, kar ga je tako utrudilo, da je omahnil z glavo nazaj, zaprl oči in obmolknil. Ni se več odzval našim prošnjam ali ponudbam, da bi kaj užil; med hropenjem, ki je proti večeru naraščalo, se nam je zdelo, da časih premika ustnice, kakor bi molil. Ob drugem večernem zvonjenju je ugasnil, nad nas pa se je zgrnila žalost in neznanska puščoba.