Po zajtrku sva se odpravila na pot, ki je znašala v dolžino nekaj sto metrov, v višino pa komaj pol stotine. Prilezla sva počasi na vrh, ne da bi se oče preveč upehal, in legla pod zid na velo travo. Prijetno je naju grelo toplo jesensko sonce, nad nama se je bočilo vedro nebo v čudoviti sinjini.