Lepa je bila tista jesen v prvi polovici, očetu se je godilo prav povoljno, bil je vseskoz dobre volje. Nekoč se mu je zahotelo, da bi šel na Hrib, kjer ni bil že mnogo let. Po zajtrku sva se odpravila na pot, ki je znašala v dolžino nekaj sto metrov, v višino pa komaj pol stotine.