Na visoki šoli je prišlo njegovo vpisovanje kar v pregovor. Vsakemu izmed visokošolcev je bil pravočasni vpis ob začetku vsakega polletja komaj omembe vredna ničevnost, da je le imel denar, našemu prijatelju pa je bil vsakokratni vpis vprašanje: »Biti ali ne biti«, zakaj če je že imel denar pri rokah, je gotovo založil svojo vpisno knjižico ali izgubil kako drugo potrebno listino; če ni bilo drugače, je v tistem času obolel; nekoč je celo z doma prihajajoč zadnji dan v vlaku zaspal in se zbudil na Semmeringu in tako točno zamudil zadnji rok za redni vpis. Tako je trebalo naknadnih prošenj in večjih stroškov, da ni izgubil študijskega polletja.