» Bogu, da ste prišli,« me je na pragu pozdravila Žoklja, prava korenjakinja po postavi in z moškimi potezami v obrazu. »Ne ustrašite se preveč; kar stopite v našo revščino, ki je od včeraj še jama razbojnikov povrhu!« »Kaj se je pripetilo?« sem oprezno poizvedoval, sedši na klop za ognjiščem, kjer je v kotliču nad ognjem leno žuborela voda; pristavljen je bil tudi velik pokrit lonec.