V te spomine in misli zatopljen sem stopil pred Žokovo hišo. » Bogu, da ste prišli,« me je na pragu pozdravila Žoklja, prava korenjakinja po postavi in z moškimi potezami v obrazu. »Ne ustrašite se preveč; kar stopite v našo revščino, ki je od včeraj še jama razbojnikov povrhu!«