»Da ne bo zmerjanja!« je hudomušno pripomnil, ozrši se proti meni. Čez nekaj dni se je že vadil v »sprehajanju« po sobi z odprtimi okni in v smotrnem dihanju, dober teden kasneje je zlezel v bližnji mestni vrt. Tako je šlo naprej, ne vedno gladko, ker se je kje kaj zataknilo bodisi zavoljo menjajočega se vremena ali drugih nevšečnosti, a šlo je vendar zdržema na bolje; po veliki noči je smel moj bolnik že v pisarno.