Tona, takrat vitek mladenič, je razkladal prijatelju in meni poti, ki se da po njih priti iz na, kamor sva hotela naslednji dan z njim kot vodnikom. Žuborenje in vodnikovo pripovedovanje o krasotah in nevarnostih Zlatorogovega kraljestva me je tako blagodejno zazibalo, da bi si ne želel konca tega večera. Iz te zamaknjenosti me je zdramil rezek klic izpred župnišča: »Gospod nunec, gospod nunec!«