V tistih dveh ozkih dolinicah ob Soči in Zadnjici je bilo takrat okoli šestdeset hišic in toliko bajtarskih družin, zemlje pa vse skupaj komaj za šest srednjih kmetij. Kajpada ni mogla pesniško bajna in turistovsko prezanimiva hraniti svojih otrok, zakaj ob čistem gorskem zraku in bistri vodi - naj je tudi »Krajcarica« (izvirek v, ki je baje dobil ime od krajcarja t. j. nekdanjega novca, češ da je vsak požirek tiste vode vreden krajcarja) - morda kdo ozdravi, a živeti se ne da. Tako so komaj doraščajoči Trentarji zapuščali domove; ženske so se obračale na jug in služile v Gorici in, moški pa so hodili na, največ v rudnik v Rabelj, od tam na Nemško; nekatere je zanašalo celo v Ameriko.