Sedel sem na vznožje in opazoval. Bolničine in moje oči so govorile med seboj jasno in razločno, da ni trebalo drugih besed; sklečka se je srečno izpraznila in prav tako srečno je obtičala vsebina na namenjenem kraju. Izročil sem nekaj zdravil, zabičal obema, koliko in kdaj na bolnica dobiva hrane, in se poslovil z naročilom, naj se gospodar pojutrišnjem zglasi s poročilom.