Zdelo se mi je, kakor da je noč zagrnila našo hišo in da so se nad njo zgostili črni grozonosni oblaki, preteč nam s pogubo. Vedel sem že toliko, da bi mi otroci ne mogli živeti brez matere, na očetu sem pa tudi dovolj videl, kako mu je zašla materina bolezen v živo.
Spali smo še, ko me je zbudil osorni očetov glas iz hiše, kjer se je razgovarjal ali pravzaprav prepiral z ono zoprno ženo, ki se je kakor v strahu potihoma opravičevala, on pa jo je zdelaval kakor nas paglavce.