Nič nas ni svaril ali opominjal, samo zjutraj in zvečer nam je molitev podaljšal z zamolklim glasom: »Še en očenaš za bolno mater!« Njegov vedri obraz se je ves nagubal, oči so mu strmele kar v prazno; ko smo jedli, je odšel k materi; če in kje je spal tiste dni, ne vem. Koliko dni je trpelo to neznosno stanje, ne vem več, morda tri dni, morda več, a bilo je neznansko dolgo.