Iz te zagate me je rešil nenaden prišlec, kmet s Kanalskega, ki je pravkar prispel z vlakom in nujno želel, da odrinem s prihodnjim vlakom, čez pol ure v Kostanjevico nad Kanalom k njegovi svakinji, ki je zjutraj povila prvega otroka, dvojčka pa da ne more. Dobre pol ure kasneje sva se že vozila s kanalskim kmetom proti njegovemu kraju in se razgovarjala vpričo drugih potnikov o letini, ki je bila prav za prav in na vse zadnje dobra - goriški kmet rajše tarna, kakor bi se hvalil, - in o vremenu, ki ni bilo za tiste čase preslabo, ker jim je omogočalo vsa pozna dela. V Kanalu sva izstopila; kmet je pograbil mojo torbo in mi s hlevsko svetilko svetil po strmem klancu navzgor.