Najbolj pa me je splašil oče, ki je taval po hiši in okoli voglov zamišljen in molčeč, dasi je bila hiša sicer polna njegovega glasu in petja. Nič nas ni svaril ali opominjal, samo zjutraj in zvečer nam je molitev podaljšal z zamolklim glasom: »Še en očenaš za bolno mater!« Njegov vedri obraz se je ves nagubal, oči so mu strmele kar v prazno; ko smo jedli, je odšel k materi; če in kje je spal tiste dni, ne vem.