Težko mi je bilo vse ozračje v hiši, ki se je zdela brez matere tako prazna, pusta in odurna. Najbolj pa me je splašil oče, ki je taval po hiši in okoli voglov zamišljen in molčeč, dasi je bila hiša sicer polna njegovega glasu in petja. Nič nas ni svaril ali opominjal, samo zjutraj in zvečer nam je molitev podaljšal z zamolklim glasom: »Še en očenaš za bolno mater!«