Do solkanskih stebrov (»kolon«) sta konjička še vlekla s hitrostjo nekdanjih poštnih voz, potem pa sta stopicala v korak, da bi ju dober pešec prehiteval. »Kdaj, menite, pridem do bolnice?« sem vprašal nestrpno. Mož se je mirno ogledoval po zvezdnatem nebu in malomarno odvrnil: »Nemara nekaj po desetih, če ne bo nesreče vmes.«