Jaz sem stopical kakor na trnju po gostilni, kuhinji, dvorišču in hlevu ter se jezil nase in na druge. Bilo je že blizu osmih, ko sva se na koleslju odpeljala proti Solkanu; mislil sem, da bom ob tem času že v Čepovanu pri delu in da pridem še pred polnočjo domov.
Do solkanskih stebrov (»kolon«) sta konjička še vlekla s hitrostjo nekdanjih poštnih voz, potem pa sta stopicala v korak, da bi ju dober pešec prehiteval.