Zgodaj sem se dvignil in odšel v Staro goro, ko se je dobro zdanilo. Okoli hišice in v njej je kar gomazelo in cvrčalo; otroška svojat, večinoma samosrajčniki, je bila vsa doma. Zagledavši me, so izginili kakor piščanci, ko se pojavi skobec; zamrl je njihov krik in trušč.