»Tudi dolgo in dobro ne, ker se ga še nisem dotaknil!« Do mraka je trajalo opravilo in razmišljal sem, kako naj razporedim obiske v mestu, da bi skočil še pogledat v bolnico k oni Starogorki, ki mi je zagrenila dan. V veži mi je zaskočil pot oni bosopeti deček, ki me je opoldne spremljal v Staro goro, in zavpil proti meni kakor z očitkom: »Mama umira!«