Zvonilo je poldne, ko je pridirjal bosopet deček in me smelo vprašal, kako da vendar ne pridem v Staro goro k njegovi mami. Tako bolj za šalo sem ga počil po zakrpanih hlačicah in mu velel, naj teče brž nazaj in počaka na cesti, kjer se odcepi pot v stran; kmalu pridem s kolesom za njim. Hitro sem odpravil zadnje bolnike, pometal nekaj stvari v torbo in skočil na kolo.