Daljne so te pesmi ‒ kot mesto na obzorju ali za obzorjem ‒ a silno močne: moje dojemanje, dojemanje bralcev, naravnavajo po svoji usmerjenosti kot severni pol magnetno iglo. Ob vsakem ponovnem prebiranju (samo primere že znam na pamet) jasneje in ostreje čutim, da obstaja poleg doslej meni znanega sveta ‒ ali svetov ‒ še nek povsem drugačen svet, morda še mnogo povsem drugačnih svetov. Tako je človek istočasno malce zmeden, skoraj prestrašen ‒ in očaran.