Iz tvojih oči sem se napotila v svoje globoke prostore, razvejane kakor bujna krošnja bukve in udomačene v koreninah, kakor zemlja v ustih mrtveca; vedno bolj od daleč sem poslušala zamaknjene zgodbe, a srkala sem jih vase in razbijala okvire, dokler nisem nekega dne izgubila tvojega pogleda, ker sem postala njegovo središče.
Prst sem, razsuta Prst sem, razsuta v odsotnost namišljenega, neomejena prostost belih obzorij. Če me veter odnese v tvoje oči in stečeš za mano, se nenadoma spet ustaviš, ker se ti cilj zazdi nedoločen.