Lebdim med zvalnike vrtov z rokavi jelenjimi na koncu stavka složno z ločili in milobo strune. Od sinoči oh od sinoči nič me ne ustavi, če potlej niz dogodkov spet napoči ‒ cvetnè perjanica na školjčni glavi ... Imam za svoje, ovdovel in zrel, cvetove ciljev, mrzki božji gnev.