Krošnja smeje krošnji se šumeče, a spodaj se vsak piš dotakne te ‒ a mislil si, da sklenil ščit je zate le. Ko zunaj njega si, začetek in konec ima, a ko vstopiš in se ozreš, vidiš le konca dva.
Se prepustiš mu ali ne, odpelje vedno te do tja, kjer se tudi sam konča.