Objema te v nevidne veje, kot da varuje te, a vodi ti srce, ki zunaj njega sam poti ne ve. Krošnja smeje krošnji se šumeče, a spodaj se vsak piš dotakne te ‒ a mislil si, da sklenil ščit je zate le. Ko zunaj njega si, začetek in konec ima, a ko vstopiš in se ozreš, vidiš le konca dva.