KAKOR SI ŽELEL Kot veličasten labod si tam, osamljen, v svoji lepoti živel, sam sredi vode, prevzvišen, vedno si se pred mano prevzetno razpel. Tvoj krik, iztrgan v praznino neba, zdel se ti je kot skrivnosten napev, svoj lik, ki je medlel v gladini, si videl kot pisan, ne odsev. Tako zaslepljenemu s samim seboj, tok ti odnašal mladosti je čas, nisi, a če bi želel, ob tvojem bi lesketal tudi moj se obraz!