Verjameš, jo ceniš, neguješ vse dni in misliš, da ljubljen si, kot ne prav vsak, naenkrat, kljub vsemu, med prsti spolzi, izpadeš le smešen, naiven bedak, ki je mislil, da je, pa sploh ni bila, ki zdaj si želel je to, česar več ni, ki je mislil, da ve, kaj je narobe, kaj je prav, da veže med sabo ljudi. Seme plevela v tujih jalovih tleh? Kje so tisti časi in tisti ljudje, ki so v svoje rodne brazde sejali dobro, čisto seme, ki vzkliti tam sme!?