Ko nihče več ne dvomi v najino usodo, usoda sama hrbet si obrne, in on izgine z njo za vekomaj, prek ran, le praske še lahko mi vrne. Zalučala najraje, sreči, bi kamen v obraz omike, čeprav, le zanjo sem prosila in ne želela prevelike ‒ postala mi je tujka ‒brez olike!
IZZIVANJE Kadar si z mano, upam, da veš, kaj tvoje ustne govore.