NAJINA USODA Mar res usoda tuja le, mu solzo v oko peha, edina, mar moja, prav iz njega stkana, še ni dovolj brezupna, da zaboli ga manj, kot tuja bolečina? Ko nihče več ne dvomi v najino usodo, usoda sama hrbet si obrne, in on izgine z njo za vekomaj, prek ran, le praske še lahko mi vrne. Zalučala najraje, sreči, bi kamen v obraz omike, čeprav, le zanjo sem prosila in ne želela prevelike ‒ postala mi je tujka ‒brez olike!