Kot misli njih, nemirne in vesele, so tudi tvoje, vedno bolj poredno, nad smreke in vrhove, v dalj strmele, naenkrat so razprle lahka krila, in le za dan, ali pa za vedno, za njimi, ravnodušno odletele.
PREKO ROBA Če misliš, da je minilo, se motiš, le smisla ni več, da o tem govorim, ker v tebi ni več moč najti ničesar, kar mislim, ko hodim, kar sanjam, ko spim. Danes sem ravno razdražene volje, nabrano že teče molčanju čez rob, spletene skrbno in shranjene misli, vrezane zate, zdaj gredo v galop.