Ta obsežna tematska področja pesnica oži, tako da pesmi oblikuje kot nizanje lirskih drobcev in refleksij, ki se koncentrično zgoščajo v središče, kjer postane pesem sočna in sončna ali mrtva in samotna. Pesmi, ki jih imamo pred seboj, so nadaljevanje izraza, ki smo ga pri Votolenovi že vajeni ‒ napisane so mimo pravopisnih pravil, verz je prosto zastavljen, taka je tudi ritmična podoba pesmi. Pesnica se namreč zanese na moč besede, na iskrenost in primarnost, prav zato nikjer ne zveni prisiljeno ali izumetničeno.