prinaša v slovensko poezijo izgubljeno nežnost in ljubezen do življenja, pa naj zveni ta trditev še tako »klasično«, na robu tega norega, z destrukcijo, računalniki, informatiko, biznisom, formulami ena in vojnimi grožnjami in dobičkarji obteženem svetu. Sonček pač, ki ima od vseh rož najraje pomladni žafran, ki žari-znotraj. »Zdaj vem, da so moja pot / trenutki / drobci« (K pesmim) Pesnici lahko brez dvoma pripišemo posebno mesto v slovenskem literarnem prostoru.