Zbirka se začne z igro in vabilom v omamo: Za ušesi mi podihaš / / bodi / / Saj sem tvoja / / prosim dihaj mi v uho / / /. Zadnja pesmica je pojasnilo o njenem pesniškem početju, ko nam izda, da je: Preletela svoje oblake / Na soncu pustila peruti / / Zdaj vem / da so moja pot / trenutki / drobci. In prav ti osončeni drobci pesnice so neka vabljiva svojskost, nenasilna, ne izumetničeno »konstruktivistična«, ne »post-moderna«, »globalna«.