In prav na tej meji, ki vulkansko, krhko, nenasilno bruhne iz nje krik nežnega protesta, vserazumevajoče odpuščanje, razumevanje polnokrvnega bitja, ki se ne zadovoljuje s sirotnimi darovi tu-in-zdaj, doseže izvirne pesniške zasuke, metafore. V peklu telesa je ujeto nebo duše. Potovati, segati v neizmernosti, a hkrati dobivati sončne drobce od ljubljenega bitja, narave, soljudi!