nova beseda iz Slovenije

Sonja Votolen: Songarei, poved v sobesedilu:

Luna ni zlata dovolj Na mojo ramo je padlo jutro Čakala sem ga pod sramežljivo jablano Na deblo dolubljena od skorje raskava Vso noč sem čakala zoro Težka težka in uvela Med jutrom in večerom je rob Je rez Vmes sem tudi jaz Sem vmes Sem nevidna neopazna jaz Ne jutro Ne večer Ne rob Na robu pač Izlivam se Čez neki hrib polzim Kapljica prevrela ki razmoči mesec na hoduljah Mokre veje debla suha debla mokra Z njih zadnji sneg polzi se topi v skorjo ki je čezme zrasla Na samoto obsojen ptič se zaleti v marmornati steber tik pred svitom svet je še zaklenjen Notri sem tisoče zmrznjenih stebel Sledi po travi ki jo je soparina mojih pazduh upognila Sledi po nezaklasenem klasju Nikoli zrno Sledi polomljenih vej na pomladnem divjem šipku Ali kot japonsko jabolko Daleč Lilije so mrtve in bele in brez leska in brez odseva ko se v roso zazro So tihe in lezejo v dušo Nobeno ogledalo ne odseva več moje podobe In zemlja je že vlažna od davne naveličanosti Moj postaja vrtinec s kresnicami Kako naj se vzdignem iz peska do Težka sem in modra včasih preveč peresna za polet navzgor v razblinjanje Imej me nebo Saj bom nekoč poležavala v tvojem pogradu da te ne bo več strah da se ti je ena zvezdica prepozno izmuznila Ker sem pravkar odluščena od sebe Če bi bila Sylvia Plath Bi vedela kaj storiti Ne bi imela v ustih krikov Za en sam dotik Za en sam pravšnji skok čez travnik Za venček na Iz poljskih cvetic Lovil je metulje na vrtu Z vodno pištolo jih je čakal in se prekopicaval Da so se mu smejali On pa si je želel ujeti vsaj senco Zato je lovil po vrtu Z vodno pištolo Da jih ne bi bolelo Ko ga bodo odpeljali Ko sem bila pretemna za dan in smehljanje sem si sončnico pripognila v in zarumenela v širjavo Moje bučanje ni kot potres Na cestah ni razbitih opek Stopam preko zlomljenih misli Odetih v rdeče sokove Čuden razgib sem SEM ŽAREK Še včeraj sem te motrila med zvezdami Sinoči si se utrnil in niti gumba nisem povrtela S tal se spuščam v vesolje in se prilepim k neki zvezdi Vedno k neki zvezdi Pritajeni Ki misli da je ti Kdaj bom lahka dovolj in lepa dovolj in pridna dovolj da bom smela leči na nohte spomladanskega žita in se majala z njim v vetrovi grivi Kdaj bom takšna da bi smela Svoboda sem Čeprav se nikoli ne dotaknem neba Sem žarek pod njim Ali le ravna črta galebovih kril Ko med nebom in morjem zalebdi Tu sem in sem popolna Ker nimam meja ker nimam drugega kot svetlobo in modrino in njuno obleko In sem vsak dan svetla in modra brezmejna zgnetena vetrna mršavica Nočem biti ujeta v eno telo zamejeno Hočem biti vsaj črta Sem in tja bežeča In prostor in časovje Tako široka in tako vseobsežna da sem vse in nič in brez mej od sončnega vzhoda in čez polnoč V zraku so barvni baloni So baloni So petlje So v ušesih piskajoče sirene So sirene Je šumot Je odmev Odmev odmev odmev Kot da so v zraku barvni bobni Kot da se sinjina ženi Med dolge bilke se zvijem Četudi so redke in se mednje vidi Mi je mar Naj me vidi nebo razprto in zagledano vanj Preletela sem preteklost in prihodnost Preletela svoje oblake Na soncu pustila peruti Zdaj vem da so moja pot trenutki drobci Spomnim se babice In spanja v njenih rokah Njenega širokega krila Tako širokega da me je z njim prekrila Ko sem zaspala je kasneje povedala je s pogledom sledila mokremu metulju REGRATOV SMEH Danes sem se ustavila na polju z rumenimi bučami Je bilo kot da ležijo sonca na njivi Potem sem sedla na eno sonce pretegnila noge in s čevljem pobrskala v zemljo in pritisnila uho na jesen Stojim na bregu in se zavedam Zaprem oči svoje polknice Vase skrijem širino dneva Danes je Kmalu bo pomladen Jaz sem že In te čakam te čakaaaaam rumen regratov smeh Kratkohlačje Zgodbe studencev Zgodbe vreščečih škorcev Mokrih čevljev v potokih Vonj pečenega krompirja Skomine po pečenih jabolkah Čudenja Skrivanje za grmiči Pa vijolice In brstičje šipka Luna Luna Sonce Tudi dež Imam te rada Imam te rada daj me že vendar premoči opljuskaj do kože pod kožo Hočem biti sveža glinasta razmočena od tebe od tebe do sebe Imam te rada Imam te rada dež v avgustu ko sva sama v Zakaj morajo biti sončni zahodi sončni zahodi Zakaj niso sončni zahodi sončni vzhodi in sončni obstoji vselej na nebu Kriknila bom Ker hočem zmeraj rumeno svetlobo sončnega smeha Vžitek je v pest stisnil zimske trave vdove po snegu krtino med gazmi drobiti in ujeti iz nje soparni spomin na sneg Sem našla svojo slikanico Med starim časopisjem In me je oblilo mladotožje in potovanje nazaj SPREMNE BESEDE Miniature, a močne Ob skupni knjigi pesnice in slikarke Močno, lepo, drobno, milo, magično ‒ to so prvi čutni vtisi, ki me zajemajo ob srečanju z novo, skupno knjigo učiteljice angleščine in zagotovo ene zanimivejših sodobnih slovenskih pesnic in RTV-novinarke in slikarke. Klišejsko udobno, torej površno gledanje teh slikarskih in liričnih miniatur bi me želelo kar najhitreje navesti na klasifikacijo, da so to pač »tipično ženski«, gracilni pesniški in likovni izdelki.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA