Prav ta dvojnost sveta in sebe, ta večni znotraj-zunaj, žene pesnico v precep: skorajda navdušeni panteizem je ne zapelje v arkadijsko idilo, temveč v obrobje poltemačnosti in zajetosti, ki jima sizifovsko kljubuje, kajti Malin, ta vezni cikel s svojim poudarjenim živim notranjim ritmom poveže zbirko v gibanje, v pritrkavanje in odstiranje, v malodušje in navdušenje, a ne le nad življenjem, temveč in predvsem nad poezijo.