Zdi se, da »copati, pripravljeni za zvečer«, sami podrsnejo v Zabrežja, v najtrpkejši del zbirke, v katerem »sva že jesenska«, saj so »mi prebujena jutra roso snedla«. Prvoosebni lirski subjekt se nenadoma postavi v pasiviteto, v trpnost, v »največkrat steklo«, skozi katero se največkrat luščijo davne, grenke zgodbe, ko »si preprosto umil roke«. Pokrajine zabrežja so torej mučnine, blodnje in želje, priti do »mestnega vogala, kjer me bo revež prodal«.