Šele v razdelku Večer se poganska piščal razvname kot klic in krik ljubezni, kot silna, potešena in narasla strast, da »bom voljna in razvaljana«, čeprav se »zdrzneš, da sem breza«. Zdi se, da »copati, pripravljeni za zvečer«, sami podrsnejo v Zabrežja, v najtrpkejši del zbirke, v katerem »sva že jesenska«, saj so »mi prebujena jutra roso snedla«. Prvoosebni lirski subjekt se nenadoma postavi v pasiviteto, v trpnost, v »največkrat steklo«, skozi katero se največkrat luščijo davne, grenke zgodbe, ko »si preprosto umil roke«.