Namreč zbirka Piščal, ki bo, močno upam in si želim, kaj kmalu zagledala luč sveta, prinaša v sodobni pesniški svet, ki pa ga nočem deliti na moškega in ženskega, pretanjen zven strune, ki hkrati trepeta s senzibiliteto telesa in duha. Kajti pesnica je vsak hip tako pogumno erotična in plašno sramežljiva, tako razpeta in obenem zapeta, da hkrati »živi naprej in nazaj«. Če se v prvem razdelku Piščal resda oglaša prapanovska piščal kot »potujoč les po razmetani reki, ki je bolj sipka kot sama«, se le ta piščal kaj kmalu pritaji med Tratami, med katerimi jo »preplanja severnica«, ki jo »zaprede v kot kresnico«.