nova beseda iz Slovenije

Sonja Votolen: Piščal, poved v sobesedilu:

Oprosti ker se ti zdim podobna Tudi plevel mora biti si rečem ko sem na njivi in me sonce ne more zatajiti V stisnjene dlani puhnem svoj dih in zamižim da mi je toplo V sveži brazdi se vonjam Pravkar obrnjeni Pravkar urezani K njej že pade naslednja Nalomljena sem Kot stotine škotskih kock ob obali Sem le apnenčasta Nič pečinasta ali visoka Kot tista nazebla bilka Brez boja in želje po soncu Z meglo sprijaznjena tavam Ostajam pesek Ker sem rada drobna razgaljenost sredi planote Ker ne morem miniti od vročice Odcveteti hočem na zimskem bregu med telohi Revež me bo prodal na mestnem vogalu Danes je voda nežna Preveč bi ji zavela strugo in se odžejala Raje molčim na bregu Včasih sem tundra včasih pa le potujoč les razmetan po reki Na visokih kolih vzdolžnih navpičnih nad vodo ki leno živi si objema kolena in gleda toniti sonce nekje v Sečuanu Ko da zahaja doma Listje tava ponori vetrova piščal pa odplete vse sledi rožnatih planjav: PIŠČAL Pesnica, ki je doslej izdala dvoje pesniških zbirk V meni je dež (1990) in Malin (1993), se tokrat oglaša s tretjo, z zajetnejšo, katere rokopis je pred mano. Namreč zbirka Piščal, ki bo, močno upam in si želim, kaj kmalu zagledala luč sveta, prinaša v sodobni pesniški svet, ki pa ga nočem deliti na moškega in ženskega, pretanjen zven strune, ki hkrati trepeta s senzibiliteto telesa in duha. Kajti pesnica je vsak hip tako pogumno erotična in plašno sramežljiva, tako razpeta in obenem zapeta, da hkrati »živi naprej in nazaj«.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA