nova beseda iz Slovenije

Sonja Votolen: Piščal, poved v sobesedilu:

Da čutim kaj čutijo stopala in ila Da me pogreznejo trate Moj gozd ima vijolična tla Položim se nanje in se zatkem med pavji žafran Travo bom zamenjala z ajdo Vmes naj bo le ozka sled za nekaj stopinj za najin klepet Danes sem prepolna Odtekam v razpoke sušnega poletja Imela sem rože debla nebo V očeh sem hranila njihove barve Za nohte skrila njih vonj Da si jih vzamem ko ne morem do njih Da se nekaj plazi okoli kot To nebo sem jaz Ko me navzdol pozdravi je kakor da si sama voščim deževen dan Preko dolgih zamrznjenih polj (na njih so danes jagri in psi) mimo redkih golih bilk suhih tankih prepihanih je treba da pridem čezse Zunaj ni ne dež ne sneg vetrova piščal k tlom poleže vso zimsko že zmrzal III VEČER Še so topli večeri ko veter žito zaklasi ko imajo čebele akacijo rade Še je da si jo v lica vtrem Malo sem še mlada Luščim koščice iz lubenice in sem čudna od rdeče sredice Ko noč odječi H guruju sedem Prikloniva se večeru in ujameva sončno slovo Pod krilo mi pesek zleze Prste mi daj Da se bom lahko imela rada da se bom z nohti prekrila Moja koža je namreč travnata ostala Zviješ se v gosenico in se koj zabubiš v čakanje da te ugriznem za uho Potlej tkeva svilnato mračje Daj da zadenem ob tvojo kožo ali da me zgneteš da bom voljna in razvaljana za tvojo svetlobo Namažem se z voskom Morda me prižgeš ko ne bo druge luči V tvojih laseh sem rada izgubljena Toliko poti je iz njih da raje vanje zastanem V karirastih hlačah si Vedno Ko je večerja Kosilo Na levo odložiš pipo In me otročje pogledaš Če bom imela kaj proti smradu tobaka ki se z govedino spaja Ne povem da ne maram in kaj zato Naj bo kosilo Večerja Ali vedno Kariraste hlače Z odprtimi usti kričiš na mojih obraslih bregovih Izdolbena struga počasi usiha hlapi para tisočletjem poznana Prsi okroglaste čeljusti Tak si kot Laachersko jezero Po vulkanski vročini voda Sumljivo mirna zaprta da se je človek boji Zaradi tebe je še toplo Čeprav se je molčeče jutro že zdavnaj razživelo Ker si pripravil copate za zvečer Zemlja je topla od tebe in mene Najino dihanje je razšlo v razpoke Noč se smehlja Nama pa medli pod pazduho Odsev luči v mlaki Na podplatih julijska nevihta Naj me pere do jeseni Za vrata sem zaprla večer Le majčkeno sem pustila priprta Da tu in tam pokukcam če ga je še strah Nisem ujela mokrega lista Prej sem legla in se mu zmuznila pokriti In zajeseniti Leži božjega lica čaka da padejo moji lasje na njegovo kosmatje da postanem čoln da postanem veslo da je lahko on voda Nesramno preprosta Vlomila bom vate Da pobesne tvoje šipe da se zrinem vate kot tečna svetloba Če ne tako pa kot kletev Še eno poleno zakurim Da zogleni zimski večer Ko so tudi ptice same in ko so brazde še rosne Zunaj je kot v moji sokrvici Drevesa ne bodo dočakala zelenih rutic regrat ne čebel Pride čas ko so usta brez besed in roke brez prstov Tedaj se ne trudim ozreti se za tabo Oba sva že jesenska Odpirajo se češnje kot pladnji pod oblaki Odpirajo se rane davnega svita Ko je dan svetal bodi travi svat pod nabrežji sanj bo piščal IV ZABREŽJA V meni so grape in strta drevesa in pozabljeno grmovje Tu je prezrto dihanje in zaraščene stopinje in izdrto odpihano perje luninih ptic Na presekani cesti sem padla kot s križa spodvezana kakor iz pekla v drugo jamo pregnana Tod so se družile srne si morda po svoje drznile skozi grmičevje (toliko odtisov) Meni pa žugaš Gospod da ne smem Od nekod se privleče dim Ljudje imajo ogrete stene duše pa kot arktično poletje Onstran zvezd me ni V pomladnem podrastju še manj Vse neprehojene poti so zasedene Prebujena jutra so mi roso snedla Med prsti sem ti polzela da si jih ohladil Potlej si preprosto obrisal roke Razčetverim se v Sahari Trebuh proti soncu Okoli popka je vroče (kot od tvojega dotika) Ljubi me Sahara Sem kot mati na svetih ikonah Le malo bolj otožna in malo bolj grenak je nasmeh Oprosti ker se ti zdim podobna Tudi plevel mora biti si rečem ko sem na njivi in me sonce ne more zatajiti V stisnjene dlani puhnem svoj dih in zamižim da mi je toplo V sveži brazdi se vonjam Pravkar obrnjeni Pravkar urezani K njej že pade naslednja Nalomljena sem Kot stotine škotskih kock ob obali Sem le apnenčasta Nič pečinasta ali visoka Kot tista nazebla bilka Brez boja in želje po soncu Z meglo sprijaznjena tavam Ostajam pesek Ker sem rada drobna razgaljenost sredi planote Ker ne morem miniti od vročice Odcveteti hočem na zimskem bregu med telohi Revež me bo prodal na mestnem vogalu Danes je voda nežna Preveč bi ji zavela strugo in se odžejala Raje molčim na bregu Včasih sem tundra včasih pa le potujoč les razmetan po reki Na visokih kolih vzdolžnih navpičnih nad vodo ki leno živi si objema kolena in gleda toniti sonce nekje v Sečuanu Ko da zahaja doma Listje tava ponori vetrova piščal pa odplete vse sledi rožnatih planjav: PIŠČAL Pesnica, ki je doslej izdala dvoje pesniških zbirk V meni je dež (1990) in Malin (1993), se tokrat oglaša s tretjo, z zajetnejšo, katere rokopis je pred mano. Namreč zbirka Piščal, ki bo, močno upam in si želim, kaj kmalu zagledala luč sveta, prinaša v sodobni pesniški svet, ki pa ga nočem deliti na moškega in ženskega, pretanjen zven strune, ki hkrati trepeta s senzibiliteto telesa in duha.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA