Se skorjami so župo jejli, sklejde na kolejna dejli, tu rejs nej bještru bl′u, od ujst je kapalu! Prebrisani možje od svjet′ga se zmislijo narprej, kar se vam zdej povej: Od šruocih ujst so mjero vzjeli, so žlice dejlati začjeli, so stur′li ruobe tje ze cejle deželjé. Zdej so pa šli po svejt′ pozimi in polejt′, pa ne samu možje ‒ kar lejze inu grjé.