Rože je na vrtu plela, pela je pesem glasno ‒ kaj da vrta več ne dela, kaj ne poje več tako?
Deklica glavo poveša, vene obraz, prej cvetoč, nekaj nje srce pogreša, solz ji potok lije vroč. Čez ograjo vrtno gleda, mimo gre mnogo ljudi, deva bleda, deva bleda, njega od nikoder ni!