Sklenila bele je roke, ti drajla ... točila grenke je solze, ti drajla ... Po tihem gozdu lovec hodi Po tihem gozdu lovec hodi, ko krasno jutro se budi, po suhem listju varno stopa, toda divjadi ne sledi. Tedaj po stezi dekle pride, prijazno se mu nasmehlja, a lovec ji nasproti stopi, nemirno roko ji poda.