V poletni vročini na strme vrhe, da tam si spočije v samoti srce, kjer potok izvira v skalovju hladan: oj,, moj dom, kako si krasan! Oj,, moj dom, četudi je svet začaral s čudesi mi večkrat pogled, tujina smehljaje kazala mi kras, le nate sem mislil ljubeče ves čas, o tebi sem sanjal sred′ svetlih dvoran: oj,, moj dom, kako si krasan! Oj,, v spominu mi je tvoj čar, zato pa te ljubim in bom te vsekdar, in zadnja ko ura odbila mi bo, pod tvojim obzorjem naj spava telo, kjer radostno ptički naznanjajo dan: oj,, moj dom, kako si krasan!