Samo črna cipresa še, na belem grobu kleči, v polsvetlobi temnijo hiše sredi kraške vasi. Tiho vse: med življenjem in smrtjo edino drevo na gmajni; po cesti nekdo gre z dušo potrto, kakor da v onstran strmijo oči.
Vihar, vihar Vihar, vihar mi gre čez pot in v plašč se moj upira, zlomiti hoče moj upor, ne upor, božjast nemira.