V polnočni uri Življenje, z menoj, ti tiho življenje, ki se vzkrešeš opolnoči kakor raketa, da vsa drhti, razplajajoča zvezdno semenje. Ti, ki bi v vsak atom, ko razblestiš se in že ugašaš, zakaj in čemu, nikoli ne vprašaš, ti, ki greješ popotnikom dom ... Življenje, z menoj, ti tiho življenje, daj mi toplote in daj mi luči, da umre trepet v temi, da umre to bolno drhtenje, čakanje, umiranje, tiho trpljenje ‒ kot sonce jutranje v cerkev prisij!