Vzdramil se je i on (kot iz daljnih, mrtvih sanj) in prižgal je luči ... V polnočni uri Življenje, z menoj, ti tiho življenje, ki se vzkrešeš opolnoči kakor raketa, da vsa drhti, razplajajoča zvezdno semenje. Ti, ki bi v vsak atom, ko razblestiš se in že ugašaš, zakaj in čemu, nikoli ne vprašaš, ti, ki greješ popotnikom dom ...